Ivo Vidovič poznam na videz iz Facebooka, ker sem prijateljica z njenima staršema. 🙂 Težko spregledaš njihove fotografije, iz katerih se smeje prav filmsko lepa petčlanska družina. Vse tri hčerke so uspešne učenke in športnice z zanimivimi hobiji … Iva, ki je najstarejša, je pred kratkim izdala celo svojo pesniško zbirko, ukvarja pa se tudi z vzdržljivostnim tekom, šahom, glasbo in plezanjem.
Navdih dobi tudi na potovanjih
Rodila se je na božični večer leta 2003, zgodnje otroštvo preživela na Destrniku, zdaj pa stanuje na Ptuju in obiskuje 9. razred Osnovne šole Ljudski vrt. Sama sebe opiše kot navadno preprosto dekle, z vsakodnevnimi obveznostmi: “Nasploh se mi veliko dogaja, da je še bolj pestro pa poskrbita moji sestri.” Zelo rada tudi raziskuje svet, velikokrat se na pot odpravi vsa družina. Najbolj nepozabno ji je bilo v Indoneziji: “S tem se veliko naučim o svetu in tudi potovanja mi dajejo navdih za nove pesmi.” Te je začela pisati v 5. razredu, najprej v okviru šolskega dela.
Pesmi tudi o temnih čustvih, ki jih na zavestni ravni ne čuti
Potem so ji misli začele kar vreti na dan, najprej jih je beležila kar na rob šolskega zvezka. “Verze sem nato velikokrat pisala v beležko na telefonu in jih pokazala očetu, ki je v meni prepoznal talent. Njegova pohvala me je še dodatno spodbudila,” se spominja mlada pesnica, ki se ji je pesmi nabralo že za dobršen kup. Zato jih je tudi izdala v zbirki Prozorna žalost, sestavljeni iz dveh sklopov. Deli jih na opisujoče in razmišljujoče: “Prve so po navadi nastale priložnostno ali kot šolsko delo, druge pa predstavljajo izliv mojih čustev, čeprav še sama ne vem, zakaj se včasih pokažejo tudi temna, saj jih ne čutim na zavestni ravni.”
“Drugačen si kot prej, že par let ne spiš.”
Pri ustvarjanju so ji v velik navdih velikani slovenske in svetovne poezije, prav tako kot piše poezijo, jo namreč rada tudi prebira. Njeno knjigo si je mogoče izposoditi v ptujski, mariborski ter Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, v nekaterih knjižnicah okoliških šol, večino pa jih je razdelila med prijatelje in znance. Izvod s krasnim posvetilom sem dobila tudi jaz, nekaj pa jih ima še ena voljo. Za pokušino vam ponuja pesem iz strani 15. 🙂
NE ODHAJAJ
Ko padem, me pobereš,
mi srečo v očeh zaseješ,
mi pravljico pustolovsko poveš.
Ne odhajaj zdaj, kam greš?
In odletiš.
Čez čas se zopet pobereš,
drugačen si kot prej,
že par let ne spiš.
Z zaprtimi očmi hodiš po svetu,
lebdiš in
nato umreš.
Foto: arhiv Ive Vidovič
Se tipkamo! 🙂
