Ste morda že opazili zanimive copate, skrite pod imenom Uliido? Ustvarja jih moja sosošolka iz gimnazije Urška Finšgar, ki se je po diplomi iz prava čisto naključno našla v šivanju teh udobnih obuval. Prve copatke je naredila za hčerko na šivalnem stroju, ki ji ga je posodila tašča, danes pa je njen hobi prerasel v že skoraj čisto pravo službo.
Čeprav je vedno bila ustvarjalna, ji niti na misel ni prišlo, da bo kdaj izdelovala copate. Prvi par je nastal, ko za hčerko v trgovini ni našla takšnih, ki bi ji bili všeč. „Največja težava je bila, da pred tem nisem nikoli uporabljala šivalnega stroja. Tašča je bila res potrpežljiva in pogumna, da ga je posodila nekomu, ki ni vedel o njem popolnoma nič. Sem pa po naravi zelo trmasta in moram to, kar si zamislim, tudi narediti ali vsaj poskusiti,“ pripoveduje. Tako se je rodila znamka Uliido, ki je izpeljanka iz imen njenih otrok.
V okviru Uliida nastajajo otroški in odrasli copati, najpogosteje kar po skupinicah, ki si jih v približno enakem številu porazdeli skozi mesec in se ob tem včasih počuti kot Muca Copatarica. 🙂
V zadnjem času ima pri ustvarjanju tudi nekaj pomoči, da lahko delo hitreje teče: „Še vedno ne gre za kakšno masovno proizvodnjo, ampak za izdelke v omejeni količini, v katere je vloženo res ogromno skrbnosti, truda, časa in tudi odrekanja …Vedno me zanima, kako se copatki obnesejo v praksi, zato velikokrat kaj spremenim, da so še boljši.“ Vložen trud se že pozna na priljubljenosti (na Facebooku imajo copatki okoli 8000 všečkov), Urški pa največ pomenijo odzivi uporabnikov.
Želela copatke, ki ne motijo pri hoji, sedenju, klečenju in plazenju
Izdelki, ki nastajajo pod sogovorničinimi rokami, so v notranjosti iz volnenega filca, zunanji deli so iz usnja, otroški pa imajo na podlatih prišite še gumijaste krogce. „Moj prvotni namen pri izdelavi je bil, da nogice ne bodo ovirali, ne samo pri hoji, ampak tudi pri sedenju, klečanju, plazenju… Kot otroka me je pri copatkih zelo motila elastika, ki se mi je zažirala v peto in sem si jih nenehno sezuvala, zato sem želela narediti takšne s paskom,“ je razložila.
Najpomembneje se ji zdi, da so copatki mehki in da je noga v stiku z naravnimi materiali. Ti potenja nogic ne morejo popolnoma preprečiti, lahko ga pa precej zmanjšajo: „Pri otroških copatih je tudi zelo pomembno, da nogice ne omejujejo ter se ji z uporabo prilagodijo, in ne obratno. Zunaj hodijo v čevljih, ki so večinoma iz trših materialov, doma, v vrtcu ali šoli pa sem jih res ni treba počutiti, kot da čevljev sploh niso sezuli.“
Najlepše je, ko hobi preraste v službo
Če bi njen hobi prerastel v čisto pravo službo, bi bila zelo vesela. Pravi, da se je to pravzaprav na nek način že zgodilo – glede na čas, ki ga v delo vloži. Sicer gre sedaj, ko je že ugotovila, kateri materiali se najbolje odnesejo, našla ustrezne dobavitelje in si priskrbela osnovna orodja za delo, nekoliko hitreje, je pa vložen čas odvisen tudi od motiva na copatkih. Večino, med katerimi izbirajo stranke, si je zamislila sama.
„Treba je res veliko potrpljenja, veselja, predanosti in trme, da zadeva uspeva,“ je zaključila kreatorka Uliido copatkov, ki prav tako opaža, da pri nas znamo ceniti dobre ter kvalitetne domače izdelke oziroma so ti lahko v tej poplavi trgovin s podobno ponudbo tudi prav osvežujoči.
Se tipkamo! 🙂
Foto: arhiv Urške Finšgar
